Karate toitsu-do dogodki v sezoni 2012/2013

Dnevnik z Japonske - Kako je mirno

28.06. - 16.07.2013 | Japonska

Shizukesaya
Iwa ni shimiiru
Semi no koe


»Kako je mirno! V skale prodira zvok škržatov.« Ko je Matsuo Bashō (1644 - 1694), znani japonski pesnik, obiskal tempelj Risshaku-ji, je pod vtisom tamkajšnje spokojnosti sestavil enega od svojih nesmrtnih haikujev. In res! Četudi tokrat škržate k počitku umirja nekoliko hladnejše vreme, se človek ne more dovolj naužiti spokojnosti, ki ga obkroža. Pogled sledi meglicam, ki se lenobno dvigajo nad reko in razkrivajo »gorski tempelj« (Yamadera), kot se Risshaku-ji popularno imenuje. Pot več kot tisočih stopnic se vije po gozdni strmini in obdana s številnimi lanternami vodi od enega k drugemu objektu več kot tisoč let starega budističnega templja. Škrabljanje dežja tokrat nadomešča zvok škržatov, kar doživetje tempeljskega okolja še poudari. Na vrhu je glavna stavba. In tam se menih iskreno nasmiha, ko v polomljeni angleščini prijazno pouči o simboliki nekaterih predmetov in si ob tem skoraj naskrivaj pomaga s slovarjem na iPhone.

Budizem je na japonskem padel na zelo plodna tla. Po tem, ko si je sem v šestem stoletju utrl pot s celine, se je tu izrazil v številnih sektah. Med njimi je verjetno najbolj impresivna in za pripadnike nebudističnih kultur zanimiva sekta zen, ki se je na japonskih tleh razvila do te mere, da jo kljub kitajskemu izvoru danes razumemo kot japonsko sekto. Četudi je zen zdaj na japonskem bojda manj zastopan kot drugod po svetu, je dežela posejana z zenovskimi templji, ki se v naravni barvi lesa impresivno, a nevsiljivo stapljajo z naravnim okoljem, v katerem pogosto stojijo. Tako je tudi v severnem delu mesteca Kamakura, kjer obiskovalec lahko obišče pravo gručo zenovskih templjev, se udeleži zenovskih meditacij ali zgolj išče svoj mir na gozdnih pešpoteh. Te od templja Engaku-ji vodijo k drugim templjem in svetiščem, ki se razprostirajo po hribovju okoli Kamakure in nudijo tudi lepa doživetja, oddaljeno od najpogostejših turističnih tokov. Tu, v templju Engaku-ji je svojo zenovsko pot začel tudi dr. Daisetsu Teitarō Suzuki (1870 - 1966), budistični učenjak, avtor knjig in esejev o zen in shin budizmu, ki je zaslužen tudi za razvoj in popularizacijo zena izven Japonske. Poti čez hribe Kamakure te vodijo do znamenitega sto enaindvajset ton težkega kipa Amida Bude. Ko žejen in prepoten od hribolazenja znova stojiš pred njim, ki v varnem zavetju bližnjega gozda mirno sedi in spremlja sončni zahod, se ti zazdi, da se znotraj nekaj premakne in kot da stojiš na pragu njegove čiste dežele.

Videti je, kot da na vsakem koraku lahko zaznaš sinergijo med tradicionalnim in modernim, kot bi šlo za neko obliko spoštovanja, ne zgolj za praktično potrebo. Že kmalu po prihodu budizma na Japonsko je po nekaj začetnih trenjih prišlo do zelo zanimive koekstistence budizma z japonskim izvornim poganskim verovanjem (shinto). Ni govora o asimilaciji, kot to lahko opazujemo v nekaterih drugih kulturah, kjer se tisočletja starih verovanj ne najde več v vsakdanjem življenju, temveč smo priča pravemu medsebojnemu dopolnjevanju skozi pestro zgodovino te dežele. Na območju shintoističnih svetišč tako pogosto stojijo budistični templji in obratno. In, če nisi dovolj pozoren, na prvi pogled tudi ne vidiš, kaj je stavba, ki jo vidiš pred seboj. Če ni celo oboje. Tako je tudi z japonskimi prebivalci, kjer se jih mnogo hkrati opredeljuje za budiste in pripadnike shintoistične religije. In tako lahko sredi izrazito budistične Kamakure obiščemo pomembno shintoistično svetišče Tsurugaoka Hachimangu, ki je bilo ustanovljeno pred skoraj tisoč leti, na to mesto pa ga je postavil Yoritomo Minamoto (1147 - 1199), prvi shogun kamakurske vlade. Svetišče je posvečeno shintoističnemu bogu vojne Hachimanu in bojevnikom (samurajem) nasploh.

Ustvarja se občutek, da je ravno spoštovanje, kot osnovna posledica shintoističnega razumevanja vloge človeka v naravi, predpogoj za takšno koeksistenco, ki smo ji priča. In to spoštovanje se odraža na vseh ravneh; nekatere opaziš lažje, druge so bolj skrite. Japonska zgodovina je seveda tudi polna krutosti, predvsem v fevdalnih časih, zato je popolnoma prav, da se izognemo romantiziranju in idealiziranju starih časov. A spoštovanje do starega in oslanjanje na tradicijo na moderen način se najde na skoraj vsakem koraku obiska Japonske.

Odličen primer za to je sumo, popularni japonski nacionalni borilni šport s točkovanjem, rangiranjem, časovnim omejevanjem in turnirji. A svoj izvor ima v shintoističnih verskih obredih, kar je ohranil do danes. Spoštovanje tradicije je vidno v opravi glavnega sodnika, ki nosi kimono v šesto let starem stilu kamakurske dobe, v simboliki prizorišča, ki je urejeno kot shintoistično svetišče, v povabilu borcem s petjem, v obrednem metanju soli za očiščenje ringa itn. Tako dobiš občutek, da nisi na športnem tekmovanju, ampak na kulturnem dogodku, kjer se v sedanjem času ohranja vrednote preteklosti.

Spoštovanje tradicije očitno vodi tudi v poseben odnos do vsega, kar bi po neki drugi logiki morda že proglasili za odsluženo. Tako se ti zgodi, da na poti od japonske prestolnice do hribovskega nacionalnega parka Fuji-Hakone-Izu, kjer je čudovito okolje zanimivo predvsem zaradi številnih vodnih vrelcev in vonja po vulkanskih izpuhih, del poti prepotuješ v pravem muzejskem primerku vlaka na gorski železnici.

Enak odnos se začuti tudi v mestu Kanazawa, kjer so urejene odprte četrti, v katerih se na neprisiljen način ohranja stoletja star duh. Ali pa starodavna pot in arhitektura v območju doline Kiso ... Ko v sobi brez pohištva sediš na slamnatem tatamiju in iz keramične skodelice brez ročaja srkaš matcha, skoraj točno tako kot so to na istem mestu počeli v davni preteklosti, za hip transcendiraš čas in začutiš svojo odgovornost do soudeležbe v globokem spoštovanju, ki izvira iz izkušnje univerzalne povezanosti vsega.

Če spoštovanje vneseš v sleherno dejavnost, v sleherno spretnost in v sleherni odnos, se zdi, kot da se ustvari duh, ki te popelje k odkrivanju perfekcije. In morda so to okoliščine, ki so povzročile, da so se na Japonskem lahko pojavljali tudi taki mojstri veščin, ki so segli dlje in s svojim delom postali inspiracija. Eden sodobnejših je Tempū Nakamura, ki je izjemno pomemben zaradi svojega velikega prispevka k urjenju v Kiju in demistifikaciji teh vsebin. S tem je znatna inspiracija vadbenemu programu japonske joge, pomembno pa vpliva tudi na naš pristop k proučevanju karateja. Njegovo delo je pomembno nadaljeval še svetovno znani mojster Koichi Tohei, ki je raziskovanje in poučevanje izvajal znotraj svoje organizacije Ki Society v Tokiu.Tu še vedno potekajo usposabljanja za naprednejše praktikante, ki jih vodijo mojstrovi neposredni učenci. Zelo lepo se je znova srečati z učiteljico Yūki Sawai, kot da vmes ne bi preteklo že kar nekaj let. Sredi ene najmodernejših svetovnih prestolnic poteka izobraževanje v tradicionalnem slogu z didaktiko sodobnega časa. In ko z vadbenim partnerjem analiziraš obravnavane vsebine, ugotoviš, da težko najdeš kaj, kar bi lahko res opredelil kot novo, a da se je na vse odprl nekoliko drugačen pogled z novo izkušnjo in novim razumevanjem pojma enost z univerzumom.

In ko na vseh ravneh opazuješ manifestacije spoštovanja, vidiš, kako se odraža izven časovne premice: Kako ti prodajalec izroči vrečko, četudi si kupil samo vodo, kako se ti prikloni starka, ki si ji pri vhodu dal prednost, kako je na do zadnjega kotička natrpanem vlaku tak mir, da lahko obdeluješ svoje misli ... in kako je ponoči sredi Tokia taka tišina, kot bi spal v odročni gorski koči.

So potrebne grozljive izkušnje, povezane z vojaško preteklostjo naroda, da ta na kolektivni ravni dojame, kaj je mir v vseh subtilnih pojavitvah? Je potrebna žalost Hiroshime, ki ni izginila do današnjih dni, da ti polepša trenutek prijazna kondukterka, ki dan za dnem nadzoruje prevoz v tramvaju, pa je preprost poklic ne vodi v apatičnost, samoumevnost in izolacijo od skupne realnosti? Ali je potrebno le preprosto starodavno razumevanje človeka, njegove pojavnosti in vloge v naravi, ki je znalo sprejeti spremembe, ki jih prinaša čas, in tako moderno družbo na bivalnem nivoju ohranjati v duhu vrlin preteklosti?

Ogromen torii (vrata v shintoistično svetišče) lebdi na vodi pred otokom Miyajima, kjer se na poti proti sveti gori Misen najdejo sami zakladi preteklosti, templji in svetišča. V enem poteka tradicionalna poroka in sijoča nevesta je že kar utrujena od številnih zahtev sorodstva, ki je opremljeno z vso mogočo opremo za zajemanje slik. Nedaleč gori je spokojni tempelj Daisho-in ezoterične budistične sekte shingon, ki te navdahne z vzdušjem, ki gre do srca. Je to narava Bude? Je res v vseh stvareh? Menih v težkem, a živahnem ritmu odbobna in odrecitira Srčno sutro, na gori pa se razvije poletna ploha. Dan gre počasi h koncu, morje pa se umakne, da obiskovalec lahko pride čisto blizu prej lebdečemu toriiju. Ko po glavi pogladiš srno, ki je ravno radovedno ovohavala, če imaš v rokah kaj okusnega, vidiš, da si na mestu, kjer je spoštovanje tako globoko, da je mir nekaj svetega. Na stotine ljudi in nobenega poseganja v druge. Na desetine lokalov in nobene vsiljive glasbe. V valove morja prodira samo otroški smeh. Kako je mirno!


Aleksander Kelšin


Karate seminar na morju - Niseishi

14. - 16.06.2013 | Pacug, Slovenija

V organizaciji Inštituta 108 je tretji vikend v mesecu juniju pod vodstvom Aleksandra Kelšina potekal karate seminar na morju. Udeležili smo se ga učenci programov Karate toitsu-do za odrasle in osnovnošolce. Osnovna tema seminarja je bila kata Niseishi.

Kata Niseishi ima nekoliko nejasen izvor. Z veliko gotovostjo se domneva, do jo je na Okinavo in s tem v karate pripeljal mojster Seisho Aragaki (1840 - 1918), katerega delo je pomembno vplivalo na razvoj karateja na Okinavi. Aragaki se je v borilnih veščinah uril v mestu Fuzhou v kitajski provinci Fujian, v šoli mojstra po imenu Ryu Ryu Ko. Domneva se, da ga je kate Niseishi naučil asistent v tej šoli: Wai Xinxian.

Mojster Aragaki je s svojim delom pomembno vplival na razvoj karateja na Okinavi, kljub vsemu pa je njegova posebnost, da pravzaprav nikoli ni razvil lastnega stila. Med njegovimi učenci so bili tudi taki, ki so kasneje postali vidni mojstri in nosilci stilov okinavskega in japonskega karateja. Od njih je za nas bržkone najbolj pomembne mojster Higaonna (naha-te).

Na fotografiji z leve: Aragaki, Higaonna, Miyagi

Ime kate Niseishi pomeni štiriindvajset. Število ima simboličen pomen v budizmu in ga najdemo tudi v številu kroglic v nekaterih izvedbah zapestnega juzu, čeprav ni delitelj števila sto osem. Njegova simbolika je najverjetneje povezana s štiriindvajsetimi pogojenostmi, o katerih je učil Gautama Buda. Razumemo ga pa lahko tudi kot povezavo s Plemenito osemčleno potjo, kjer se z vsakim od členov ukvarjamo celostno, torej s telesom, umom in duhom (8 x 3 = 24).

Neglede na simbolično povezavo z budističnim naukom in filozofskimi temelji karateja sodi kata Niseishi med zahtevnejše kate z zelo zanimivim bunkaijem. Je kata, ki omogoča odrezavo in energično izvedbo, ki jo pestro dela tudi bogat nabor stavov, ki se v kati pojavljajo. Kljub temu so jo s pohvalno marljivostjo dobro usvojili tudi udeleženci z nižjimi stopnjami pasov ter celo naši najmlajši.

Poleg osnovne teme smo se ukvarjali tudi z bolj osnovnimi tehnikami - z blokadami seiken gedan barai, age uke in yoko uke, v povezavi s kontra-udarcem tsuki - ki nam jih je sensei prikazal v nekoliko drugačni perspektivi, kot to običajno počnemo pri rednih treningih. K temu smo dodali še kato Miyagi Sanchin, ki je enostavnejša različica kate Sanchin, kot jo je izdelal mojster Miyagi, eden od pomembnih učencev mojstra Higaonne. Ime kate pomeni tri bojevanja in se navezuje na posameznikov trud pri doseganju enosti v telesu, umu in duhu, pri čemer izdatno pomaga tudi ta tip dinamične meditacije. Tehnike so izvedene počasi, tako da izvajalec lahko intenzivno dela na natančnosti gibov in stavov, usklajenosti v dihanju in kontrakciji ter kultivaciji notranje energije s koordiniranim umom in telesom.

Kljub temu, da se poletje uradno še ni začelo, smo seminar izvedli v pravem poletnem vremenu in vzdušju. Tudi morje je imelo že 22 °C, kar je praktično vse udeležence motiviralo h kopanju, plavanju, sončenju in pravi mali uverturi v poletne počitnice. Kot dopolnilo k seminarju smo si tudi tokrat priredili panoramski izlet z ladjico, prosti čas pa je vabil k spontanemu druženju, dodatnim aktivnostim ali pa celo k učenju za šolo ali fakulteto.

Pacug nam je tudi tokrat omogočil lepo doživetje ob koncu šolskega leta. Hvala vsem!


Karate trening pri mojstru Tsukadi v Parizu

30.03 - 01.04.2013 | Pariz, Francija

Mojster Ryozo Tsukada je na letošnjo veliko noč svoje učence ponovno povabil na trening. Tokrat se je ukvarjal predvsem s podrobnostmi vloge dela z boki pri premikanju, prenosu težišča in kimeju ob zaključku tehnik. Zahtevnost teme je stopnjeval s povezovanjem gibanja težišča po horizontalni in vertikalni liniji (naprej in navzdol) skupaj z izvedbo tehnik v machi-no-sen strategiji. Machi-no-sen, ki ga lahko razumemo tudi kot vezni člen med go-no-sen in sen-no-sen stratetegijama, zahteva, da se premik težišča v smislu izmika ali prodiranja v partnerjev prostor, izvedba obrambne tehnike (blokade) in izvedba kontra-tehnike (udarca) vsi izvedejo in zaključijo v hkratnem kimeju.

Tema se je navezovala na nekatere bunkaije tradicionalnih kat, ki zahtevajo machi-no-sen pristop, pri čemer je bila v ospredju kata Niseishi, ki se jo, čeprav je njen izvor dokaj nejasen, uvršča v Aragakijevo skupino.

Kot običajno, je tudi tokrat velik del potekal kot delavnica prostega treninga, pri čemer je bil sensei v pomoč pri obnovi pomembnih podrobnostih in svojim učencem pomagal pri iskanju odgovorov na njihova individualna vprašanja.


Pohodni trening v Rakovem Škocjanu

13.10.2012 | Rakov Škocjan, Slovenija

V soboto, dne 13. oktobra 2012, smo se odpravili na pohodni trening v čudovito dolino Rakov Škocjan, ki nas je s svojo očarljivo podobo pokrajine gostila že kar nekajkrat. Na krožni poti smo se ustavljali na zanimivejših točkah ob reki Rak in številnih izvirih ter tam raziskovali nekaj različnih možnosti odziva v samoobrambnih situacijah z odprto zavestjo, pravilno koncentracijo in v enosti z univerzumom na osnovi širjenja Kija. Kljub oblačnemu in vlažnemu vremenu smo preživeli lep dan v prijetni družbi.